Strani

ponedeljek, 13. december 2010

ESEJ?!

Tale sestavek pišem zato, ker sem en kanček jezna. Moram si malo pogreti dušo. In mogoče zato, da opozorim na problem, o katerem dijaki govorimo samo med sabo in v zvezi z njim nič ne storimo. Problem pisanja esejev.

Naj vam povem, kako je izgledalo pisanje mojega zadnjega eseja. Najprej sem tri minute izbirala naslov. Ko sem se odločila, sem pričela z osnutkom. Navedba podatkov, opombe k vsaki točki ... Čas je tekel, minilo je že petnajst minut. Začela sem razmišljati, kako bi spis povezala v smiselno celoto. V ozadju je tiktakala ura. Tik tak. Tik tak. Nadležno. Minilo je že petindvajset minut, moj list še vedno prazen. Tukaj se začne panika - večina sošolcev divje piše, le Anže tako kot jaz pogleduje naokoli, prav tako s praznim listom pred seboj. Spogledava se in se popolnoma razumeva. K vragu, rečem, in začnem pisati prvo stvar, ki mi pade na pamet - najbolj nemogoč, brezzvezen uvod, od katerega me boli glava že med pisanjem. Kmalu mi zmanjka niti, obesim se na podatke, potem neham pisati ter se osem minut sprašujem, v čem je smisel tega eseja. Imam še pet minut, v katerih napišem polovico spisa. Rezultat? Spis z bednim uvodom, suhoparnim jedrom in imaginarnim zaključkom, ker mi je zmanjkalo časa.

Prva stvar, ki mi gre v nos - omejen čas. od kje, za vraga, vam ta ideja? mar si ljudje, ko hočemo nekaj napisati, prižgemo štoparico ali budilko (tu izvzemimo novinarje, ki se takega pisanja učijo na faksu)? Ideja omejenega časa je popolnoma zblojena. Poskusite v eni uri napisati besedilo na določeno temo, dolgo šeststo besed, z opornimi točkami in zmerno količino podatkov. Stavim žepnino, da vam izdelek ne bo všeč. Marsikaj bi lahko naredili bolje. Teh šestdeset minut boste pod strašnim časovnim pritiskom. Mogoče vas bo sram izdelek komurkoli pokazati. Definitivno se v tako kratkem času ne boste mogli dodobra vživeti v vsebino, jo zaokrožiti, da spis ne bo samo odgovarjanje na oporne točke, in pisanja pregledati ter popraviti. Po mojem mnenju naj bi se dijaki v šoli naučili napisati nekaj dobrega, ne pa nerealnega hitrostnega pisanja. Druga stvar, ki me teh nekaj let, odkar pišemo eseje, bode, je ta, da moramo esej napisati ob točno določenem času na ekzaktnem mestu. Pisanje ni tehnična stvar. Človekovo počutje lahko močno vpliva na njegovo koncentracijo in navdih. Nismo roboti, ne moremo biti točno tisto uro točno tisti dan vsi polni inspiracije in optimalno razpoloženi. Sama lahko v eni uri napišem od dvesto do tisoč sedemsto besed. Kar velika razlika, kajne?

V zvezi s prvima dvema točkama imam predlog. Naše eseje lahko primerjam z načinom ocenjevanja domačih branj. Pri domačih branjih gre pravzaprav za enak esej, kot ga pišemo v šoli, samo da imamo zanj teden dni časa in vso potrebno literaturo, da lahko napišemo kar se da dober izdelek. Torej gre za isto stvar, v drugem primeru pač brez nepotrebnega časovnega pritiska. Moj predlog: vse eseje bi lahko pisali doma. Seveda ob takih idejah profesorjem v trenutku vstanejo vse dlake, češ, potem bodo vsi dijaki goljufali, namesto njih bodo esej napisali starši, in podobno. Zakaj nam ne zaupate? Saj imate več moči od nas; ob vsaki dilemi o pristnosti in avtorstvu izdelka nam lahko prisolite negativno oceno. Brez skrbi, naslednjič bomo spis gotovo napisali sami. Če si v redovalnici ogledamo ocene naših domačih branj, bomo našli tako dvojke kot petice, večina pa bo trojk in štiric.  Kaj nam to pove? Ja, v mislih imam isto kot vi; to pove, da dijaki dejansko ne goljufamo. Razburljivo, ne?

Zgoraj sem omenila, da si lahko doma pomagamo z literaturo, v šoli pa nam je ta možnost odvzeta. Ja, to je tretja stvar, ki me moti. Kaj sploh pričakujete od nas? Ni mi jasno, je pri esejih bolj važno to,da natrosimo vse podatke, ali naša sposobnost razmišljanja, kritičnega pogleda na stvari in ubesedovanja le-tega? To mi po pravici povedano ni jasno. Meni bi bilo bolj pomembno to-drugo. Znanje podatkov se lahko preverja pri testih in spraševanju, če se že gremo na tak način. Ne pravim, da nam podatkov ne bi bilo treba znati, pravim le, da bi se morali pri esejih osredotočati na druge stvari.

Še vedno me muči vprašanje, čemu so eseji namenjeni?
Sporočilo, ki ga dobimo dijaki: preverjajo, kako dober esej lahko dijak napiše v določenem času. Kaj je tukaj realnega? Popolnoma nič. Tale sestavek sem napisala v uri in pol. Vmes sem šla dvakrat na stranišče, naročila, popila in plačala sem kakav s smetano in odgovorila na dva klica. Pisala sem v kavarni, ker se tam počutim najbolj 'literarno'. Zdajle, po nekaj urah, me je zanimalo, če Word 2007 govori resnico in beseda izgledati ni knjižna. Pogledala sem v slovar, videla da je in se nekaj naučila. Potem sem odkrila tri pravopisne napake in jih popravila. Ker tako je življenje. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...