Strani

torek, 31. maj 2016

blizogled


Spominjam se dne, ko sem debatirala z odzivnikom
in me je črnilo razlivalo po ekranu
ko sem sentimentalno pritiskala na pedale električnega kolesa
navijala digitalne ure
prestavljala ročico v svojem avtomatiku.

Serijsko nizanje epizod - stikanje po odnosih
je nadomeščalo stik.
Oblazinjeni vojerizem.

Sestradana vpletenosti v sklepe življenja
a alergična na trenutke
gradim spomenike
teh občutkov

in ščemim v meglenke namesto v sonce.


petek, 20. november 2015

Pazi, svet




Če bi zdaj pisala pesem,
bi ta rekla:
pretiravaš.

Potem bi se porazgubila

In mraz, ne toplomer,
bi opozoril,
mraz je.

Obrazi mi očitajo: 
zamujaš.
Sploh ne,
bila sem, kjer je smeh navada.

In pesmi:

Ne pretiravam, če trdim
njegove oči so nova oblika poezije.



četrtek, 27. marec 2014

PORTRET

PORTRET


Nekje, izven sveta, vlada črnina. Črnina vlada izven živega, hkrati pa vpija živo, kakor le ona zna. Ni izbirčna, ker ne izbira sama. Izbere človek. Na krilih belega angela vstopi v svet, poln temnih, sivkastih saj, ki ga sčasoma prekrijejo; sprva dobro vidi skozi tanko kopreno, ki se počasi debeli, dokler ni bolj črna kot siva. Črne saje privabijo nove črne saje. Človek se začne otepati, da bi znova zaživel. Saje se za nekaj časa umaknejo. Tiho prežijo na osebo, se hranijo z lučjo, katere nit ugaša. Črnina preplavlja usihajočo svetlobo okoli duše, duša pa jo predihava, da se ta kmalu zaredi tudi v fizični notranjosti. Teža življenja preglasi to lahkost, nežno nedolžno svetlobo. Žarnica stori še zadnji utripljaj, oči poslednjič zablisnejo, in nastopi smrt.

Žarnica pa včasih najde nov stik. Trda je, ostra, pa vendar živa ta vztrajna luč, sij okoli telesa, obraza. Prosila je za pomoč črnino in njen invalidski voziček, sklenili sta premirje. Oči, ki ne vidijo izza črnih očal, gube, ki narišejo črne sence, črna jama brez kapnikov v ustni votlini, črna jopica duši gledalca, za vidnim pa nevidno, ki utripa v črni srčni votlini, črne žile prodirajo na utrujeno površje. Vse to je čudežno bitje, ki je našlo stik s črnino. Ustvarilo je pisan svet na svojem obrazu. Mlad človek mora pisati sam, starost sama zarjavelo piše zgodbe. Ko sem ji povedala, da jo fotografiram, je hripavo zagodla: „Samo ne s flešem v oči.“


Oko jo vidi, slepo oko jo čuti. Svetlobo.





______________________________

Zgornji zapis sem pravkar našla med brskanjem po starih mapah na svojem prenosnem disku. Takrat, pred tremi leti, me je zanj navdihnila zgornja fotografija. Tete Ančke ni več. Odšla je 1. 1. 2013. 

Jaz pa sem po dveh letih spet tu s svojim blogom. :)






četrtek, 31. maj 2012

nedelja, 13. maj 2012

Zima


ZIMA

Nekdaj smo jih občudovali:
Zimske motive. V njih so
tlela naša semena; mi smo
zoreli v topli belini.

Potem so v muzeju prižgali klimo.

Najprej so se strgale obleke, nato
 odpadle dlake, izgubili smo
lase. Je apatičnost občutek?

Poleti sem še videla zeleno
listje, zdaj ga le še slišim,
šumi …
Šumi, preden umre od sape
severnega vetra.

Jutri bodo nas občudovali.
Zimska veduta bomo.
Hladne bele barve.
Patetičen krohot golega vejevja.

sobota, 12. maj 2012

Kiparim pesem



KIPARIM PESEM

V atriju s prosojnim
stropom srepo, a
brez ostrine, gledam skozi
kodrasto zaveso slik
na platnih
in za veko.

Čistilka s strojem.
Nov stroj.
Spojena sta v simbiozi
brez ljubezni, ljubezen le do
sebe.


Z razburkanim užitkom
arhitektka berem s sveta
marmor,
črkovino pesmi.


Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...