Gledam vojno v svoji glavi. Vojno med stvarnim in nestvarnim. Bojim se, da bo zmagalo stvarno. Oseba noče več živeti, zgodba noče biti epska. Sprašujem se, kam je šla obilica domišljije. Je neoborožena pobegnila? Morda jo je ugonobila kruta iznakažena pesem realnosti, ki daje svojstven, drugačen navdih. Da, pomanjkanje navdiha je navdih. Zunaj se vrtinčijo snežinke. Ne ganejo me in to ni dober znak. Kaj se je zgodilo z mojo dušo? Nekoč je frfotaje odkrivala svobodo, zdaj s porezanimi krili gleda skozi rešetke. Posiljena sem od sveta. Ne vem, kaj se v resnici dogaja s snežinkami. Vem le, da se vrtinčijo. In to ni dovolj.
Včasih si želim, da bi resnićnost spet postala pravljica.
nedelja, 28. november 2010
sreda, 24. november 2010
Zadnje jesensko sonce
Znanka me je že pred časom prosila za portret sebe in svojih dveh sester. Danes popoldne smo ujele še zadnje tivolske sončne žarke. :)
četrtek, 18. november 2010
sreda, 17. november 2010
torek, 16. november 2010
Začetek
Če bi me vprašali, zakaj sploh pišem te besede, ne bi znala takoj odgovoriti. Vsi pišejo blog. To seveda ni res, najbrž pa bi ga vsi pisali, če bi imeli smisel za to. Po mojem mnenju je v vsakem človeku kanček ekshibicionista, vsaka duša hoče kdaj na oder. Pisati je včasih lahko odrešujoče. Napišem lahko stvari, ki jih najverjetneje nikoli ne bom sposobna izreči, tipkovnica pa prenese vse. Je kot slikarsko platno, nad katerim se lahko izživljam, ko izgubim nit, ko izgubim smisel, ko zmanjka stenja in sveča ugasne. In fino je vedeti, da mogoče te moje besede nekdo bere in čuti z mano. Čeprav so osebne stvari, je to lahko moj način, kako se osvobodim notranje kletke.
Naročite se na:
Objave (Atom)
