Začetek

Če bi me vprašali, zakaj sploh pišem te besede, ne bi znala takoj odgovoriti. Vsi pišejo blog. To seveda ni res, najbrž pa bi ga vsi pisali, če bi imeli smisel za to. Po mojem mnenju je v vsakem človeku kanček ekshibicionista, vsaka duša hoče kdaj na oder. Pisati je včasih lahko odrešujoče. Napišem lahko stvari, ki jih najverjetneje nikoli ne bom sposobna izreči, tipkovnica pa prenese vse. Je kot slikarsko platno, nad katerim se lahko izživljam, ko izgubim nit, ko izgubim smisel, ko zmanjka stenja in sveča ugasne. In fino je vedeti, da mogoče te moje besede nekdo bere in čuti z mano. Čeprav so osebne stvari, je to lahko moj način, kako se osvobodim notranje kletke.

Potem pa preberem napisano in se zgrozim, kako so moje misli zmedene, ko poskušam napisati nekaj resnega. Vsako poved trikrat popravim in hkrati razmišljam, da preveč kompliciram. Perfekcionizem sploh ni prijetna lastnost. Sicer pa se mi je zdajle zataknilo in se ne bom več pretvarjala, da sem melanholične volje. Ker nisem. Pravzaprav sem vznemirjena! Naredila sem svoj blog, mogoče imam pa pred sabo kariero v stilu Pereza Hiltona! :P