Floorball

Nekega aprilskega dne so se dečki iz našega Zavoda pomerili v nabijanju žogice s palicami.

  

Ne dohajam se.

Minevanje

Kam plovemo?

Lahko hodim v izpadnem koraku in priklenem kolo z verižico

 

 

Izrael I. (digitalno)

Bazaar.

Čas.

Bistvo človeka.

Zapeljivka.

Bežen pogled.

Eritrejki.

Eritrejski duhovnik s svojim 95 letnim očetom.

Popoldanski počitek.

Sloji.

Tihožitje.

Izrael,obljubljena dežela.

Končno sem se dokopala do interneta, zato objavljam izsek iz svojega dnevnika. :)

Četrtek, 28.4.
Opoldne.
McDonald. Učim se hebrejsko pisavo, jem pomfri in uživam ob spominu na vse prelepe spomenike, ki mo jih videli do sedaj. Kraj marijinega oznanjenja in maša v njem, posebej se spominjam svojega uvoda v očenaš, ki sem ga bila prisiljena povedati po svojih besedah; listek z besedilom s m namreč pozabila na avtobusu. Kako tipično. Fotke pridno uspevajo, ker končno uporabljam analogni fotoaparat. Program za obdelavo fotk mi na novem prenosniku melje prepočasi.

Gospa, ki na Gori blagrov pobira vstopnino za stranišče. 

Kaj pa počne profesor Pavlič? Pridno fotografira vse živo in neživo, dijakonuje pri maši, se stiska z ženo in pribija in kar naprej poka šale.

Neznanec.

Serija, narejena s 500D in Pentaconom 29mm f/2.8. :)

<3 <3 <3

Iskanje.

Serija je posneta z mojo old-school Praktico LTL3 na črnobel film 400asa. Žiriji natečaja Ars Amatoria se je zdela zmagovalna. :)

ISKANJE.

Sara in Urška

Kje posneti reklamno fotko za koncert? Kje drugje kot v zavodski kapeli (spet), saj smo škofijci! :) 

Portret

Nekje, izven sveta, vlada črnina. Črnina vlada izven živega, hkrati pa vpija živo, kakor le ona zna. Ni izbirćna, ker ne izbira sama. Izbere človek. Na krilih belega angela vstopi v svet, poln temnih, sivkastih saj, ki ga sčasoma prekrijejo; sprva dobro vidi skozi tanko kopreno, ki se počasi debeli, dokler ni bolj črna kot siva. Črne saje privabijo nove črne saje. Človek se zaćne otepati, da bi znova zaživel. Saje se za nekaj časa umaknejo. Tiho prežijo na osebo, se hranijo z lučjo, katere nit ugaša. Črnina prepljavlja vsihajočo svetlobo okoli duše, duša pa jo predihava, da se ta kmalu zaredi tudi v fizični notranjosti. Teža življenja preglasi to lahkost, nežno nedolžno svetlobo. Žarnica stori še zadnji utripljaj, oči poslednjič zablisnejo, in nastopi smrt.

Žarnica pa včasih najde nov stik. Trda je, ostra, pa vendar živa ta vztrajna luč, sij okoli telesa, obraza. Prosila je za pomoč črnino in njen invalidski voziček, sklenili sta premirje. Oči, ki ne vidijo izza črnih očal, gube, ki narišejo črne sence, črna jama brez kapnikov v ustni votlini, črna jopica duši gledalca, za vidnim pa nevidno, ki utripa v črni srčni votlini, črne žile prodirajo na utrujeno površje. Vse to je čudežno bitje, ki je našlo stik s črnino. Ustvarilo je pisan svet na svojem obrazu. Mlad človek mora pisati sam, starost sama zarjavelo piše zgodbe. Ko sem ji povedala, da jo fotografiram, je hripavo zagodla: „Samo ne s flešem v oči.“

Oko jo vidi, slepo oko jo čuti. Svetlobo.